O Ubuntu Linuxu

Linux je odprtokoden in v večini primerov (obstaja namreč več različic Linuxa) tudi brezplačen operacijski sistem. Pa ne samo brezplačen, pač pa tudi svoboden. Tisto, kar z uporabo Linuxa pridobimo ni samo nizka cena, pač pa predvsem svoboda. Svoboda spreminjanja programov, svoboda vpogleda v delovanje programov, osvobojenost od velikih programerskih hiš, pogosto pa tudi svoboda kopiranja. Pridobimo pa tudi zanesljivost, varnost, in da - celo enostavnost.

Strogo gledano je Linux zgolj jedro (ang. kernel) operacijskega sistema, torej nekakšna vez med strojno opremo in programi, ki jih uporabnik potrebuje pri vsakdanjem delu. Samo jedro operacijskega sistema ne vsebuje nobenega, za končnega uporabnika uporabnega programa. Vendar pa se izraz Linux uporablja za celoten operacijski sistem, ki poleg jedra vsebuje še grafični strežnik, namizje in kup uporabnik programov, ki nam omogočajo urejanje besedil, deskanje po spletu, obdelavo video posnetkov, in še marsikaj.

Za razliko od nekaterih drugih operacijskih sistemov, pri Linuxu obstaja več različnih distribucij, ki si med seboj konkurirajo. Distribucije Linuxa so celoviti programski paketi, ki pomagajo pri namestitvi operacijskega sistema in namestitvi potrebnih programskih paketov, ki jih združijo z jedrom in sistem ponudijo kot celoto, pripravljeno za namestitev. V svetu Linuxa za razliko od nekaterih drugih operacijskih sistemov vlada velika raznovrstnost, saj so na Distrowatch.com našteli krepko preko 200 različnih distribucij Linuxa, od tega se jih večina še aktivno razvija.

Le-te se med seboj močno razlikujejo. Najmanjše zavzamejo le za eno disketo, druge pa najdemo celo na več ploščah DVD. Nekatere med njimi imajo priloženo obsežno dokumentacijo in nudijo tehnično podporo uporabnikom, nekatere pa uporabnika prepuščajo lastni iznajdljivosti. Komercialni distributerji svoje izdelke prodajajo in pri tem zaračunajo dokumentacijo, medij (ponavadi CD ali DVD) ter predvsem tehnično podporo. Tipični komercialni distributerji so Red Hat, SuSE, Mandrake, itd…

Za navadnega uporabnika so precej bolj zanimive nekomercialne distribucije Linuxa. Med temi sta v ospredju legendarna Debian in Slackware, čedalje bolj priljubljeni pa so tudi Knoppix, Gentoo in Fedora, v zadnjem času pa tudi Ubuntu. Za vse izmed naštetih velja, da so na voljo povsem brezplačno, če odmislimo ceno prenosa z interneta oz. ceno medija, večinoma pa nudijo tudi brezplačno tehnično pomoč v obliki foruma in obsežne zbirke vprašanj in odgovorov.

Katera distribucija je najboljša? Odgovor na to vprašanje je stvar nenehnih debat in celo prepirov, dejstvo pa je, da so nekatere distribucije namenjene bolj končnim uporabnikom (in imajo preprosto namestitev), druge več pozornosti posvečajo varnosti, tretje so prirejene za strežnike, nekatere so poslovenjene, druge nudijo dobro tehnično pomoč, itd. Izbira je velika, konkurenca pa huda. Za končnega uporabnika pa to praviloma predstavlja prednost.

Večina sodobnih distribucij Linuxa namenjenega namizni uporabi je zgrajena tako, da drobovja Linuxa uporabniku skoraj ni potrebno poznati - vse ali skoraj vse se da postoriti s klikom miške. Je pa res, da lahko s pomočjo konzole (ukazne vrstice) nekatera opravila opravimo hitreje.

Poleg jedra operacijskega sistema večina Linux distribucij uporablja tudi tim. grafični strežnik X (npr. XFree86 ali X.org), ki skrbi za komunikacijo med grafično strojno opremo in okenskimi upravljalniki (ang. Window Manager), ti pa za upravljanje z okni. Najbolj znani med njimi so IceWM, WindowMaker, Enlightenment, Blackbox, Fluxbox ter kwin in metacity, ki so del celotnih namiznih okolij.

Namizno okolje vsebuje okenski upravljalnik, upravljalnik prijav (Login Manager) in raznovrstne programe, kot so upravitelj datotek, brskalnik, program za delo z e-pošto, predvajalnik glasbe in filmov ali celo pisarniška zbirka. Najbolj priljubljeni in najobsežnejši okolji sta KDE (K Desktop Environment) ter GNOME (GNU Network Object Model Environment). Za oba velja, da ste izjemno prilagodljiva, tako da se ju da povsem približati okoljema Windows ali MacOS X. Mimogrede, na enem računalniku, lahko uporabljamo tudi več različnih namiznih okolij. KDE in Gnome med seboj nenehno tekmujeta, vsak ponuja svoje orodje za skoraj vsako opravilo in obe strani se nenehno trudita, da bi bili na določenem področju boljši.

Seveda so sodobnejše distribucije Linuxa zasnovane tako, da vseh podrobnosti sistema uporabniku ni treba niti vedeti, niti poznati. Konec koncev je za končnega uporabnika najpomembnejše, da stvar deluje. Kaj se dogaja v ozadju je za večino nepomembno.

Tisto kar uporabnik najbolj opazi pa so končni programi za opravljanje različnih opravil. Za brskanje po internetu je najpogostejša izbira brskalnik Firefox, za branje branje elektronske pošte odjemalca Thunderbird ali Evolution. Pisarniške aplikacije ponuja zbirka OpenOffice.org (OOo), ki prebira in shranjuje tudi dokumente pisarniške zbirke Microsoft Office, za predvajanje glasbe skrbi Beep Media Player, za predvajanje filmov vseh vrst pa Mplayer, Totem, itd. Omeniti velja še orodje GIMP (GNU Image Manipulation Program), ki služi kot zamenjava za Photoshop, GAIM, ki omogoča za spletni klepet po različnih protokolih (MSN, ICQ, Yahoo, itd.), za pregled dokumentov PDF je na razpolago veliko orodij, tudi komercialni Acrobat Reader, pečenje plošč CD in DVD omogoča GnomeBaker, itd. Velika večina teh programov je tudi poslovenjenih.

O Linuxu pogosto slišimo vse mogoče, od tega, da je to sistem prihodnosti, ki operacijski sistem Windows popolnoma prekaša, do tega, da je sistem zapleten in zahteven za uporabo in kot tak primeren le za naprednejše uporabnike. Kaj je resnica?

Resnica je, da Linux Windows na nekaterih področjih prekaša, na drugih področjih pa operacijski sistem Windows prekaša Linux. Resnica je, da je Linux praviloma brezplačen in je zato cenovno dostopnejši. Resnica je, da je varnost Linuxa na splošno večja (izdajanje varnostnih popravov je pod nekaterimi distribucijami, npr. Debianom stvar ur ali dni, redkeje tednov, popravke za Windows pa praviloma čakamo več mesecev), da za Linux obstaja zelo malo virusov in da je možnost, da bi uporabnik Linuxa dobil kakšen spyware ali podobno nadlego zelo majhna, pravzaprav skoraj enaka ničli.

Po drugi strani pa so določena opravila, ki so v Linuxu bolj zahtevna kot v Windowsih. Nekatere banke namreč uradno še vedno ne podpirajo uporabnikov Linuxa in je zato za uporabo bančnih storitev potrebno nekoliko več iznajdljivosti, vendar to velja samo za pridobitev certifikatov (ko certifikat enkrat imamo, je uporaba elektronskega bančništva povsem enostavna). Nekaterih storitev žal pod Linuxom ne moremo opravljati, čeprav je res, da se to hitro spreminja.

Mnogi proizvajalci strojne opreme izdajo gonilnike samo za okolje Windows (ali je to namerno, zaradi podpiranja monopola ali zgolj zaradi brezbrižnosti do uporabnikov Linuxa ni vedno povsem jasno), zato nekateri kosi strojne opreme pod Linuxom ne delujejo, ali pa delujejo le napol. Vendar pa je podpora strojni opremi čedalje boljša in težko bomo našli kak kos običajne strojne opreme, ki ni podprt z vsaj neuradnimi gonilniki. Lahko zgodi, da npr. nekateri starejši tiskalniki in optični bralniki (skenerji) ne bodo delovali optimalno, pa tudi starejše kartice z grafičnimi procesorji ATI ne omogočajo 3D pospeševanja. Zato je priporočljivo, da se pred nakupom prepričate, ali je naprava podprta v Linuxu.

Resnica je tudi, da so igre pod Linuxom na splošno slabo podprte (tukaj imamo v mislih bolj napredne igre, ne raznih „pisarniških iger“ za sprostitev). Obstajajo nekatere uspešnice, npr. Freeciv, ki je klon legendarne igre Civilization, pa tudi nekaj komercialnih iger deluje na Linuxu, recimo Quake in Unreal Tournament. Večino iger za Windows sicer lahko v Linuxu poganjamo s pomočjo ebrezplačnega emulatorja Wine ali plačljivega emulatorja WineX, praviloma pa velja, da so igre v Linuxu slabo podprte.

V Linuxu praviloma tudi ne moremo poganjati programov za Windows, čeprav je res, da obstajajo določeni triki. Poganjanje Windows programja je mogoče s pomočjo že omenjenega brezplačnega emulatorja Wine (WINE Is Not Emulator), oziroma njegove plačljive različice CrossOver Office/. Obstajajo pa tudi rešitve, ki v Linuxu ustvarijo virtualni računalnik, kamor lahko naložite operacijski sistem Windows, znotraj njega pa nalagate poljubne operacijske sisteme. Windows v tem primeru pod Linuxom teče v posebnem oknu, seveda pa deluje nekoliko počasneje. Priljubljeno orodje za ustvarjanje virtualnih računalnikov so brezplačni izdelki podjetja VMware, na voljo pa je tudi odprtokodni Qemu. Lahko pa v Linuxu beremo datoteke na diskih formatiranih v operacijskem sistemu Windows (NTFS in FAT), na particije FAT pa podatke tudi zapisujemo.

Vendar pa nekateri trdijo, da je Linux zapleten za uporabo, da ni uporaben za „namizno“ delo, pač pa zgolj za internetne strežnike, itd., skratka, da je primeren le za računalniške znalce (tim. „geeke“). Ali je to res, naj po branju tega besedila vsak presodi sam. Vsekakor imajo nekatere distribucije Linuxa zelo enostavno namestitev ter še bolj enostavno uporabo. Poleg tega se da z Linuxom postoriti veliko, torej ne drži, da je Linux namenjen le za nekatere specializirane naloge. Z Ubuntujem, ki ga bomo opisali v nadaljevanju lahko uporabnik surfa po internetu, bere elektronsko pošto, uporablja internetno telefonijo, piše in ureja besedila in preglednice, skenira, tiska, na svoj računalnik lahko prilkjuči digitalni fotoaparat ali kamero, ureja in obdeluje slike in videoposnetke, videoposnetke ureja, si ogleduje filme, posluša glasbo, se povezuje v Windows omrežje, itd. Skratka, počne lahko marsikaj. In to povsem enostavno, varno in brezplačno.

Distribucija o kateri je govora je Ubuntu Linux. Beseda “Ubuntu“ je afriška beseda iz jezika Bemba, ki ga govorijo predvsem Bantu plemena iz Zambije. Pomeni človečnost do drugih oz. proti človečnosti, smiselni prevod v slovenščino bi se lahko glasil „altruizem“, pomeni pa tudi „sem kar sem zaradi tega kar smo vsi mi“. Ime Ubuntu naj bi torej izražalo duh altruizma, skupnosti in medsebojne pomoči. Ubuntu Linux uporablja namizno okolje Gnome. Z nekaj preprostimi prilagoditvami izgleda sistema je mogoče Ubuntu spremeniti tako, da izgleda podoben operacijskemu sistemu Windows. Za vse, ki bi radi prešli iz okolja Windows na Linux, je to gotovo dobrodošla novica. Poleg tega je Ubuntu na voljo tudi v slovenščini. Če imate na računalniku že nameščen operacijski sistem Windows (oz. kakšen drug sistem), ga Ubuntu ne povozi, pač pa vam omogoči, da na istem računalniku vzporedno uporabljate več operacijskih sistemov.

Ubuntu temelji na znani distribuciji Debian, ki slovi predvsem po varnosti in zelo enostavnem sistemu za nameščanje programskih paketov. Nameščanje programov namreč poteka preko interneta. Preko ukazne vrstice ali grafičnega programa izberemo kateri program bi radi namestili, za ostalo pa poskrbi sistem sam. Sistem torej sam poišče ustrezen programski paket na internetu, ga prenese iz interneta in ga namesti. Podobno enostavno je tudi nadgrajevanje, nalaganje varnostnih popravkov in odstranjevanje programske opreme. Mimogrede: ravno zaradi nameščanja programske opreme preko interneta je zelo priporočljivo imeti širokopasovno povezavo v internet (torej ADSL ali kabel).

Ustanovitelj projekta Ubuntu Linux s sloganom Linux for Human Beings (Linux za ljudi) je 32-letni južnoafriški milijonar Mark Shuttleworth, ki trenutno živi v Londonu.

Mark Shuttleworth je bil eden izmed razvijalcev Debiana ter ustanovitelj internetnega podjetja Thawte, ki je prodajalo digitalne certifikate. Leta 1999 je podjetje prodal VeriSignu. Leta 2002 je kot prvi Afričan poletel v vesolje. V začetku leta 2004 je ustanovil projekt Ubuntu, katerega cilj je izdelati brezplačen in kvaliteten operacijski sistem za namizno uporabo za vsakogar.

20. avgusta 2004 je na spletno stran Launchpad (gre še za enega njegovih projektov za pomoč izdelovalcem odprtokodnega programja) prijavil prvega programskega hrošča, ki je bil takoj označen kot „kritičen“. Opis te „kritične napake“ gre takole: “Microsoft ima večinski tržni delež na področju trga namiznih operacijskih sistemov. To je hrošč, ki naj bi ga odpravil Ubuntu.“.

Dejstvo, da je Mark Shuttleworth uspešen poslovnež za razvoj Ubuntu Linuxa ni nepomembno. Kot je razvidno že iz Ubuntujevega slogana (Linux za ljudi) je velik poudarek Ubuntu Linuxa na uporabniški prijaznosti. To vključuje tudi obsežno pomoč in marketing. Pri tem je zanimiv tudi na prvi pogled nekoliko nenavaden marketinški pristop pošiljanja brezplačnih namestitvenih CD-jev. Unbuntu fondacija namreč vsakomur, ki to želi na lastne stroške pošlje brezplačen namestitveni CD s sistemom. Pošiljanje sicer traja šest do deset tednov, a CD-ji dejansko prispejo popolnoma brezplačno in v lični kartonasti embalaži. Kdor pa želi, pa lahko za slabih deset dolarjev kupi Ubuntu namestitveni DVD.

Prav tako je mogoče pri Shuttleworthovemu podjetju Canonical kupiti plačljivo tehnično pomoč ali naročiti izdelavo posebne plačljive različice sistema prilagojene za naše lastne specializirane potrebe. Če pa se želimo z namestitvijo in nastavljanjem Ubuntuja ukvarjati sami, pa je sistem popolnoma brezplačen. Prav tako se je fondacija Ubuntu zavezala, da bo njihov sistem vedno brezplačen in da nikoli ne bodo razvili kakšne plačljive različice v stilu Ubuntu Professional Edition.

Izboljšave sistema je mogoče videti iz različice v različico. Različice so označene po sistemu leto_izdaje.mesec_izdaje. Prva različica 4.10 je tako izšla oktobra 2004. Poleg tega imajo različice tudi tim. kodna imena, ki so sestavljena iz pridevnika in imena živali. Do sedaj so izšle naslednje različice:

• Ubuntu 4.10 - Warty Warthog (warty - bradavičast; warthog - bradavičasta svinja)
• Ubuntu 5.04 - Hoary Hedgehog (hoary - osivel, siv; hedgehog - jež)
• Ubuntu 5.10 - Breezy Badger (breezy - vetern, zračen; badger - jazbec)
• Ubuntu 6.06 - Dapper Drake LTS (dapper - čeden, živahen, gibčen; drake - racman) (LTS - Long Time Support, dolgotrajna podpora)
• Ubuntu 6.10 - Edgy Eft (edgy - oster, robat, razdražljiv, razdražen; eft - veliki pupek)

Vsaka različica je prinesla nove izboljšave v sistemu, pri vsaki pa je opazen tudi razvoj dokumentacije, pomoči ter spletne skupnosti prostovoljcev, ki začetnikom pomagajo pri seznanjanju s sistemom. Pri trenutni različici Ubuntu Dapperja je največji napredek viden morda prav na področju ponujanja pregledne pomoči in dokumentacije sistema. Sisteme je mogoče brez večjih težav nadgrajevati iz ene različice na drugo, a pri Dapperju fondacija Ubuntu ponuja tri letno podporo za sistem. To je v primerjavi z Microsoftovo tudi do desetletno podporo morda malo, a vsekakor gre za korak v pravo smer in čas podpore se bo v prihodnosti gotovo še podaljšal. Dolga podpora za sistem ob možnosti brezplačne nadgradnje se morda običajnemu uporabniku zdi nepomembna, poslovno okolje pa take poteze zna ceniti. Tudi v tem se vidi profesionalen pristop Ubuntuja.

Ubuntu Linux je za razliko od Debiana, ki skuša biti univerzalen sistem na voljo samo za tri platforme: običajne PC-je, 64-bitne sisteme ter PowerPC procesorje (na njih tečejo starejši Mac-i). Ubuntu privzeto uporablja okolje Gnome, vendar pa čedalje bolj podpira tudi druga namizna okolja (predvsem KDE - Kubuntu, xfce - Xubuntu), razvijajo pa tudi posebno „izobraževalno“ različico namenjeno otrokom (Edubuntu). Uradna distribucija skrbi za redno izdajanje varnostnih popravkov, programske pakete pa nadgrajujejo oz. osvežujejo z Debianom različico Sid na približno 6 mesecev. To sicer pomeni nekoliko počasnejši „razvoj“, saj uporabniki nadgrajenih programskih paketov ne dobijo takoj, pač pa z nekajmesečno zamudo (to ne velja za nujnih varnostne popravke, ti so izdani takoj), po drugi strani pa prinaša stabilnost, ki je pomembna predvsem v poslovnem okolju. Po drugi strani pa je tudi res, da pri tim. stabilni programski opremi, katere razvoj je praktično zaključen in ne pridobiva mesečno ali tedensko novih obsežnih funkcij zamika praktično ni mogoče opaziti. Ubuntu prisega na izvorno kodo, zato njihov sistem že v osnovi ni imel cilja da bo binarno kompatibilen z Debianom. Binarna kompatibilnost pomeni, da lahko uporabniki v Ubuntu neposredno nameščajo Debianove binarne (.deb) pakete. V večini primerov je to sicer še vedno mogoče, a z razvojem Ubuntuja bo tega čedalje manj. Iz tega razloga je priporočljivo nameščanje binarnih programskih paketov pripravljenih neposredno za Ubuntu oziroma nameščanje programskih paketov neposredno iz izvorne kode.

Datotečni sistem v Linuxu ima drevesno strukturo podobno kot Windows, vendar so oznake drugačne kot v okolju Windows. Na vrhu sistema je / ali koren (root), pod njim pa glavni imeniki (mape). Imenik /bin hrani osnovne programe za ukazno vrstico (npr. ukaz cd – zamenjaj imenik, cp - kopiraj, itd.), v /dev se nahajajo naprave, v /etc privzete nastavitve, /home vsebuje podimenike z imeni uporabnikov (v katerih se shranjujejo uporabnikove nastavitve in datoteke, podobno kot My Documents v Windows), v /usr je večina programov, itd. Večina imenikov ima zelo kratka imena, kar pomeni manj tipkanja v ukazni vrstici: do domačega imenika dostopimo s kratkim ukazom cd /home/, v Windows 2000 pa npr. s cd „\Documents and Settings\“.

Mimogrede, v konzoli (gre za ekvivalent „dosovske“ ukazne vrstice v okolju Windows) lahko odtipkamo samo del ukaza ali poti do datoteke, nadaljevanje pa poišče in izpiše s pritiskom na Tab tipko sistem sam. Če recimo želimo vpisati ime neke datoteke, vpišemo samo prvi del, npr. „zelodo“, potem pa pritisnemo tipko Tab in sistem bo ime dopolnil do konca „zelodolgadatoteka.txt“ Če je datotek s podobnimi imeni več, zaslišimo pisk, s ponovnim pritiskom na Tab tipko pa se izpišejo vse datoteke, ki ustrezajo kriteriju. Primer: vpišemo „ze“, in pritisnemo Tab, ime se dopolni do „zelodolgadatoteka“, nato pa zaslišimo pisk. Ponovno pritisnemo Tab in v konzoli se izpiše: zelodolgadatoteka1.txt, zelodolgadatoteka2.txt, zelodolgadatoteka-najdaljsa.txt. Vtipkamo “-“ (naslednji razločevalni znak) in s pritiskom na Tab se ime dopolni. Tipkanje ukazov, imen datotek in podimenikov v konzoli je tako hitrejše.

Uporabna lastost Linuxa je tudi uporaba srednje tipke v miški. Namesto funkcije kopiraj-prilepi (copy-paste), kjerkoli (!) v Linuxu besedilo samo označimo z miško, nato pa v poljubnem oknu (seveda v vnosnem polju) pritisnemo srednjo tipko (ali pa levo in desno tipko hkrati) in besedilo se prekopira. Pritiskanje na Ctrl-C in Ctrl-V tako ni potrebno. Primer kako to izgleda si lahko ogledate na kratkem video posnetku.

V domačem imeniku se poleg dokumentov, glasbe, filmov in slik shranjujejo tudi nekatere skrite datoteke in imeniki (imena se začnejo s piko), v katere vsak že uporabljen program zapiše svoje nastavitve. Zato lahko nastavitve zelo enostavno prenesemo iz enega računalnika na drugega ali od enega uporabnika do drugega. Celotno vsebino domačega imenika, npr. /home/matej enostavno prekopiramo drugam in s tem ohranimo vse nastavitve, vso eletronsko pošto, zaznamke, itd. Tudi izdelovanje varnostnih kopij je zato precej enostavno opravilo.

Za razliko od okolja Windows je ločilni simbol med imeniki / (poševnica) in ne \ (poševnica nazaj). Prav zaradi Unixa, po katerem se Linux zgleduje, se je poševnica uveljavila v internetnih naslovih. Poenostavljena so tudi imena izvršilnih datotek, ki nimajo končnic. Za vsa imena datotek velja, da lahko obsegajo do 256 znakov, črke, številke, piko, dvopičje, podčrtaj in minus. Imena datotek so občutljiva na velikost, torej sta „Datoteka1.txt“ in „datoteka1.txt“ dve različni datoteki. Končnica datoteke ne predstavlja njenega tipa (MIME type), pač pa je le-ta shranjen v vzglavju datoteke. Tako imamo lahko glasbo shranjeno v datoteki slika.jpg., ob kliku nanjo pa se ne bo zagnal program za prikaz slik, pač pa predvajalnik glasbe.

Vse naprave v Linuxu so predstavljene kot datoteke v imeniku /dev. Trdi diski imajo imena oblike hda1 (SCSI diski pa sda1), kjer „a“ označuje prvi trdi disk, „b“ drugega itd., številka pa pomeni zaporedno številko razdelka (particije). Disketna enota ponavadi nosi oznako „fd0“, enota CD-ROM „cdrom“, miška „mouse“, itd.

Naprave s podatki je potrebno pred uporabo priklopiti (v konzoli to storimo z ukazom mount, v grafičnem okolju pa je to mogoče tudi s klikom miške ali samodejno). Ob koncu dela je potrebno napravo odklopiti, oziroma varno odstraniti. Sicer je ta koncept znan tudi v okolju Windows, kjer navadno priklapljamo in odklapljamo oz. varno odstranjujemo USB ključe, v Linuxu pa to velja za vse pomnilniške naprave.

Prednost te metode je med drugim tudi v tem, da lahko neko napravo priklopimo na različna mesta v omrežju. Imamo pa tudi eno samo drevo, v katerega vtkemo imenike in datoteke različnih naprav. Naprave kot so CD/DVD-ROM-i, disketne enote pa tudi razdelki trdega diska, na katerih je kak drug operacijski sistem, se v sodobnih distribucijah priklopijo samodejno med zagonom.

Ena prednosti Linuxa je tudi ta, da ima več navideznih terminalov, ponavadi 7, od tega 1 grafični (možno je nastaviti tudi več grafičnih terminalov). S kombinacijo tipk Ctrl-Alt-Fn, kjer n predstavlja številke od 1 do 6, se pomikamo med besedilnimi terminali, če pa pritisnemo Ctrl-Alt-F7 pa pridemo v grafični „terminal“. V primeru sesutja programa, ki lahko povzroči neodzivnost celega terminala (npr. grafičnega), se preprosto prestavimo v drugega, ga „ubijemo“, se vrnemo v prejšnjega in nadaljujemo z delom. Grafični terminal lahko ponovno zaženemo (oziroma odklopimo uporabnika s pomočjo pritiska na Ctrl-Alt-'Backspace'. Običajen uporabnik terminala v klasičnem smislu seveda praviloma sploh ne vidi, saj večino stvari lahko opravi z miško. Res pa je, da je mogoče v terminalu marsikaj opraviti bolj enostavno, posebej z opisanim kopiranjem besedila z uporabo označevanja in prilepljanjem s pomočjo pritiska na srednjo tipko na miški.

V Linuxu je zelo pomembna razdelitev na več uporabnikov. Vsak uporabnik ima svoje uporabniško ime in geslo, ter svoje pravice. Navaden uporabnik tako ne more po nesreči ali namerno uničiti celotnega sistema ali namestiti virusa. Največ pravic v sistemu ima uporabnik root (koren), ki je podoben Administratorju v Windowsih. Uporabljamo ga samo, kadar spreminjamo sistemske nastavitve. Ostali uporabniki imajo dostop samo do svojega imenika znotraj home, kar pomeni, da virus, ki ga dobijo, ne more dostopiti do pomembnih sistemskih datotek, niti do datotek drugih uporabnikov. Zato virusov za Linux pravzaprav sploh ni. Nekatere distribucije, npr. Ubuntu pa korenskega uporabnika sploh nimajo, oziroma je iz varnostnih razlogov ob namestitvi sistema onemogočen (omogočimo ga lahko kasneje). V tem primeru uporabniki sistem nastavljajo v posebnem administratorskem načinu.