Ubuntu - zgodbe o uspehu

Kako sem „n’butu“ svoj prenosni računalnik...

Pred kratkim, ko sem se oglasil pri kolegu v pisarni, je mojo pozornost pritegnila nalepka na njegovem namiznem računalniku: „Ubuntu – linux for human beings“. Z vsem dolžnim spoštovanjem in siceršnjim navdušenjem nad odprtokodnimi projekti sem se sam pri sebi zgolj kislo nasmehnil. Prav dobro sem se spomnil svojih „2.4.6“ , „4.03 Lite“ in „Live CD easy“ dogodivščin. Ne bom se lagal, da so pred leti mojo odprtokodno navdušenost ubile težave, s katerimi sem se soočil po namestitvi Live zgoščenk. Nedelujoči novo nameščeni sistemi (!), težave z dostopom do interneta in prave ekspedicije, da sem lahko namestil nove programe ali uporabil nov kos opreme. Kar nekaj dvozagonskih namestitev je bilo na koncu nehote enozagonskih in o oknih sem lahko samo še sanjal. Te dogodke sem sam pri sebi označil kot grub-incidente.

Linux for human beings?! A ja!? Ph! Linux oziroma njegove distribucije niso za ljudi, še posebej ne za take, kot sem jaz. Linux konzole se izogibam na daleč! Moji možgani se izklopijo, ko slišim ali vidim razne sudo apt-get in še 5 vrstic znakov ukaze. Linux je za freake, ki se radi zafrkavajo na konzoli in uživajo v nastavljanju mrežne kartice s nekaj deset terminalskimi ukazi, sem utrjeval svoje miselne vzorce pred tisto prijazno nalepko. Kaj pa pravzaprav je tale Ubuntu, ki me pomirjujoče nagovarja s tole rjavo barvo? Feisty Fawn 7.04? Ime je nenavadno prijazno in „gajstno“... Gajstni Srnjaček 7.04! Mah, po eni strani prav zavidam tem svobodnjakom in plemenitim ljudem, ki si programske svobode ne kupijo, ampak se zanjo odločijo in potem celo pišejo na forume nasvete in pomoč ter jo dobijo od drugih itn. Človek začuti, ko je zadaj nekaj več kot svetleč multikorporativen design. Hm... na kolegovem računalniku je na prvi pogled vse skupaj kar logično strukturirano, lepe ikonce, meniji, programi, Ognjena Lisička teče itn. Moje misli začnejo še bolj švigati, ko v enem od programskih oken požene še Windowse 2000?! Ogledam si paketek z zgoščenko. Na njem se smejijo ljudje različnih ras, piše „humanity to others“, obetavni „pass it on!“, „software libre“, „you are encouraged and legally entitled to copy...“. Povprašam še o tem, kaj je zraven. Kup enih stvari. Uuu, pa kar cela Odprta pisarna 2.2! To pa poznam. Na mojem računalniku so sicer kupljeni Windows XP Home, a pisarniški paket je odprtokodni, ker sem že kar nekaj časa nazaj sklenil, da bom skušal imeti legalno programsko opremo. „Ali bo wireless deloval?“ vprašam res iz srca negotovo. Naj bi, odvrne kolega in pokaže wireless ikonco. Uf, zdaj imam pa že pravi proof of life! V tem trenutku sem bil že zelo vznemirjen. „Tam mam ful virusov, pa mi ves čas bitdefender teče. Bo tukaj kaj bolje?“ Naj bi bilo, pa Tor si menda lahko namestim, odvrne kolega.

Zadevo malce premislim... no, če imam vse glavno programje odprtokodno in preživim, zakaj ne bi zamenjal še operacijskega sistema? „Imeti linux“ se v tem nepredvidljivem kapitalističnem svetu zdi alternativa, ki je boljša kot vsa duhovna gibanja do zdaj. Človek se morda počuti skoraj tako, kot da bi prejel prvi obrok univerzalnega temeljnega dohodka. Politični filozofi so pravilno ugotovili, da na kvaliteto naših življenj ne smejo vplivati okoliščine, v katere se rodimo in da je potrebno sredstva za uresničevanje naših ciljev, vsaj kar se tiče določenih življenjskih področij, izenačiti. Open code society? Ena boljših idej našega časa, ki je postala realnost. Velja jo podpreti! Saj ne, da bi se pritoževal nad plačljivimi operacijskimi sistemi, ki so na trgu in iskreno povedano, tudi ne vem kakšnih posebnih razlogov, zaradi katerih bi day-to-day uporabniki menjali svoje operacijske sisteme, a mogoče gre pri vsem skupaj tudi za nek globlji princip. Vsak mora razmisliti pri sebi. Vedeti moramo, da uporabniki odprtokodnih izdelkov na svetovnem spletu zavzeto sodelujejo na forumih pri odpravljanju težav in svetujejo drugim, s čimer projekte podpirajo in omogočajo njihov razvoj. V primeru, da imate težave, z nekaj zavzetega guglanja hitro najdete rešitev. „Odprtokodnike“ vsaj na prvi pogled druži nekakšno „cyberhipijevstvo“, le da je tokrat malce bolje organizirano in premišljeno. No, zdaj vam je najbrž že jasno, kaj sem storil s tisto Ubuntu zgoščenko, ki sem jo dobil od kolega.

Po nekaj dneh, ko sem namestil Ubuntu, sem se dobil na kavici z dvema univerzitetnima profesorjema, natančneje profesorico in profesorjem in v trenutku, ko je gospod potegnil iz torbe Macov Powerbook in res pristno povedal, „da je to edina možna izbira zanj po vseh estetskih ter drugih možnih smernicah,“ res nisem zmogel komentarja, saj sem videl, da bi ljubitelja macov najbrž osebno prizadel. Izdelek sem si z zanimanjem pobliže ogledal. Lepa škatlica, zelo všečna in zelo... v glavnem super. Še lepše je programje na zaslonu in okolje. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak z neko mero delno zavistnega ponosa sem dejal: „Na mojem Acerju imam pa linux... Ubuntu.“ Profesorica je odločno pristavila svoj: „Jaz tudi... Ubuntu... poznam. Moj mož je računalničar in imamo ves čas to. Zdi se mi prav imeti to že zaradi ideoloških razlogov.“ Hm, ideoloških? Ja, človek se počuti drugače, ko ve, da uporablja zbir programja, ki je sad odprtokodne skupnosti in ki je ponujen v praktično neomejeno uporabo.

Poudarjamo, da bo v 21. stoletju največji kapital ravno znanje, a bore malo naredimo za to. Družba znanja je dokaj nepravična, če lahko do znanja pridejo in z njim razpolagajo zgolj privilegirani. Distribucija znanja se zapira v elitne intelektualne kroge, ki to znanje zelo dobro tržijo. Posebej na področju uporabe osebnih računalnikov in svetovnega spleta pa je pohvale vredno, da obstaja tako rekoč celoten komplet operacijskega sistema in spremljajočih programov, ki ga lahko kdorkoli brezplačno namesti na svoj računalnik in uživa siceršnje prednosti njegove uporabe, za katere bi moral odšteti še lep kupček denarja.

Poleg teh so tukaj še tisti, ki želijo imeti dober občutek ob dejstvu, da je njihova programska oprema legalna in jim denimo v podjetju ali organizaciji prihrani veliko denarja in pa še tretji, ki nam uporaba odprtokodnih izdelkov polepša svet zaradi takih in drugačnih nazorov, ki dobijo v projektih, kot je Ubuntu malce več realne opore in tiste mesenosti, ki jo dobrim idejam velikokrat zmanjka. Zdaj ko sem pojasnil, kaj me je napotilo k odločitvi, da si Ubuntu Feisty Fawn 7.04 namestim, naj pojasnim tudi, kako sem to storil. Sicer namestitveno okno Live zgoščenke ponuja prepartiranje vašega diskovja, a si z njim nisem mogel veliko pomagati, ker že imam C: in D: particiji. Na prvi je XP boot in na drugi del shranjenih podatkov. Zatekel sem se k GNOME partitionerju, ki se je pojavil pod zavihkom „Sistem“. Tam sem na preostanku D: particije ustvaril linux-swap particijo in ext3 particijo. To sem počel prvič in mislim, da bi moralo uspeti vsakemu, ki malo razmisli in se zadeve previdno loti. Dualboot „napori“ se pojavljajo, če želite obdržati star sistem.

Potem, ko sta bili ustrezni particiji ustvarjeni, sem znova pognal ukaz za namestitev sistema in sledil tistemu delu navodil na tej strani [http://www.howtoforge.com/dual_boot_windows_xp_vista_ubuntu_feisty], ki govori o Feisty Fawnu. Morda vam uspe razdeliti disk na način, kot je opisan v teh navodilih (za Ubuntu), sicer pa se zatecite k GNOME partitionerju in „/“ ext3 particiji določite kar tam.

Ubuntu 7.04 se je na moj Acer TravelMate 1.4 GHz 512 prenosnik naložil brez problemov in na začetku sem mirno izbral operacijski sistem. Posodobitve so samodejne in se tako tudi namestijo. Za namestitev dodatnih programov so vam na voljo forumi, od koder brez večjih težav ukazne vrstice prekopirate v terminalsko okno in jih izvedete.

Velja se pozanimati, kaj je to „Upravitelj paketov Synaptic“ in tako naprej. Sicer sem kot rečeno z obliko, uporabo, izgledom in delovanjem zelo zadovoljen in bom ob nakupu novega osebnega računalnika na njem poganjal zgolj Ubuntu. Svobode v tem primeru ne kupiš, pač pa se zanjo odločiš. Taka odločitev pa seveda terja malo truda in tolerance. Naj živi odprta koda!

Blaž Mazi, novinar Radia Slovenija