Particija (oz. razdelek, angleško partition) je del diska, ki ga operacijski sistem upravlja kot ločeno enoto. Vsak disk lahko razdelimo na največ štiri primarne razdelke, če jih želimo imeti več, pa lahko uporabimo tim. razširjeni razdelek, ki služi kot neke vrste okvir za nadaljnje logične razdelke.
Vsak razdelek je potrebno pred uporabo še formatirati - s tem postopkom na razdelek namestimo datotečni sistem. Šele ko je na razdelku datotečni sistem, nanj lahko zapisujemo datoteke. Najbolj znani datotečni sistemi so npr. FAT in NTFS (v okolju Windows) ter ext3 (v okolju Linux).
V okolju Windows različne razdelke vidimo kot različne “diske”, npr. C:, D:, itd., ki pa se fizično lahko nahajajo na istem disku. Sicer velja omeniti, da Windows različne razdelke na različnih ali istih diskih ne prikazuje ločeno, pač pa enotno. Tako imate lahko en sam trdi disk, ki je razdeljen na dva razdelka (C: in D:), ali pa imate dva trda diska, od katerih vsak vsebuje en sam razdelek (prvi disk C:, drugi disk D:).
Pod Linuxom se diski in razdelki označujejo ločeno. Tako je na primer prvi trdi disk označen z /dev/hda (če gre za IDE disk) oz. /dev/sda (če gre za SCSI disk, prvi razdelek na tem disku pa je označen s številko - torej /dev/hda1.
Če je v računalniku nameščenih več operacijskih sistemov (npr. Windows, Linux, itd.), je potrebno imeti več razdelkov (lahko na istem, ali pa na različnih diskih). Vsak operacijski sistem je namreč potrebno namestiti in zagnati iz svojega razdelka.
V praksi to pomeni, da bo v primeru, če imate računalnik, ki ima nameščen operacijski sistem Windows in ima na disku en sam razdelek (npr. C:), potrebno poleg tega razdelka ustvariti še enega.
To storimo tako, da obstoječi razdelek zmanjšamo (seveda pa ne sme biti polno zaseden s podatki. Po domače povedano, na C: mora biti dovolj praznega prostora.
Ravno to manjšanje obstoječega razdelka je kritična operacija, saj v primeru napake lahko na razdelku, ki ga manjšamo pride do izgube podatkov.
Spreminjanje velikosti razdelkov ni vsakdanja operacija, zato obstaja posebna programska oprema, ki je namenjena delu z razdelki. Eden bolj znanih plačljivih programov je npr. Partition Magic, pod Linuxom pa (med drugim) lahko uporabimo brezplačen program GParted. Tudi Ubuntu namestitveni program zna krčiti razdelke.
Pri tem je potrebno v okolju Windows najprej pognati program “Check disk”, dobro pa je tudi, če disk defragmentiramo. Zelo priporočljivo je tudi ustvariti varnostno kopijo obstoječih podatkov, saj bomo v primeru napake pri spreminjanju razdelka izgubili vse podatke, potrebno pa bo tudi na novo namestiti Windows.
Ko je to opravljeno se lahko lotimo razdeljevanja diska. Med razdeljevanjem diska računalnika ne smemo ugasniti, saj lahko to privede do izgube podatkov!
Ko je disk razdeljen, bo v okolju Windows edina razlika v tem, da bo razdelek C: nekoliko manjši, poleg njega pa se bo “pojavil” nov razdelek (ki ga operacijski sistem Windows v primeru, da ni formatiran z njem znanim (npr. NTFS ali FAT) datotečnim sistemom niti ne prikazuje).
Ko potem Linux namestimo na ta novo ustvarjeni prazni razdelek, bo Ubuntu namestitveni program ustvaril tudi posebni zagonski meni (praviloma GRUB, lahko pa tudi kakšnega drugega, recimo LILO), ki se prikaže takoj po tem, ko zaženemo računalnik. V tem meniju nato izberemo kateri operacijski sistem želimo zagnati.
Ker so operacijski sistemi na ločenih razdelkih, se med seboj ne “motijo”. Vse kar dela operacijski sistem Windows, dela samo znotraj “svojega” razdelka, enako pa velja tudi za Linux.
Velja pa dodati še to, da Windows druge razdelke, formatirane z njemu neznanimi datotečnimi sistemi sicer vidi, vendar “misli”, da so prazni in neformatirani. Če torej v okolju Windows skušamo priklopiti tak razdelek, bo operacijski sistem Windows predlagal, da razdelek formatira.
Linux pa razdelke formatirane z datotečnim sistemom FAT ali NTFS tudi vidi, privzeto pa zna pisati samo na FAT razdelke. Za pisanje na NTFS je potrebno namestiti dodatno programsko opremo.
Seveda je potrebno biti pri pisanju na razdelke drugih operacijskih sistemov previden, da kaj ne izbrišemo oz. česa ne uničimo. Operacijski sistem Windows namreč med tem ko je aktiven ne dovoli spreminjanja in brisanja sistemskih datotek, če pa je računalnik zagnan v okolju Linux, pa omejitve, ki jih postavi okolje Windows seveda ne veljajo.